Franc KRNJAK
kontakt: krnjakovi afna gmail.com
O LJUDSKIH GRBIH IN ŠE KAJ
v ormoški okolici
Vodranci, vas med Središčem in Kogom, leži na nekdanji rečni terasi in pod njo ob potoku Trnava. Pravzaprav je razpršena bolj po dolini kot v zgornjem delu ob cesti, ki pelje proti Ljutomeru. Prav v dolini je bil rojen pesnik in poliglot Božidar Flegerič, ki ga omenjam v začetku knjige. Pozneje je njegov oče to hišo prodal in kupil novo v isti vasi zgoraj ob glavni cesti. Na tej hiši so Božidarju prijatelji postavili lično spominsko ploščo, na kateri je med drugim zapisano, da je ta hiša dom prleškega pesnika.
Danes gospodari na kmetiji na domu Božidarja sorodnik, prapravnuk Janko Klanjčar. Vodranska metla ponazarja njihov šaljivi vaški grb. Dobri gospodarji so imeli radi na svojih kmetijah red, spet drugi, tako kot vedno, niso bili preveč dovzetni za čistočo. Eni in drugi so potrebovali dobro metlo, da bi vzdrževali snago in red. V teh krajih ni bilo težko oskrbeti dobre metle, saj so okoliški gozdovi, nekdaj v lasti velikonedeljskih križnikov in dornavske graščine, polni brezovih dreves, iz katerih so v zimskih mesecih izdelovali metle iz šibja.
Naslonjena na Vodrance je vas Vitan, ki je, lahko bi rekel, nadaljevanje prejšnje, s tem da je Vitan bolj strnjen ob trgovini in gasilskem domu, s središčem vasi ob cesti proti
Ljutomeru. Severni del Vitana, zaselek Brezovščak, je že posajen z vinogradi, ki pa večinoma ležijo na severni in severovzhodni strani.
Južna stran je posejana s poljem in gozdom, ki se blago spušča proti jugu. Vitansko cvetje, ki ga je nekdaj bilo tukaj vse polno, imajo prebivalci v svojem šaljivem vaškem grbu. Danes po polu zaradi drugačne obdelave izginja poljsko cvetje. Zato pa gojijo gospodinje tembolj žlahtno cvetje na vrtovih in okenskih policah.
Polnočna zarja krasi močno kmečko vas, iz katere je za streljaj daleč viden sv. Bolfenk na Kogu. Vas je raztegnjena tja do podnožja cerkve in še dlje se zajeda vzhodno od nje. Jastrebci. V njih so znani trije zaselki z zanimivimi imeni – Pesovščak, Tumpovščak in Ciganija. Za vsak zaselek obstaja različna razlaga nastanka imena, prebivalci pa med drugim ta imena radi uporabljajo kot ledinsko ime. Polnočno zarjo so navadno srečevali in podpirali fantje s podoknic in možje, ko so po “žganjarah” v zimskih mesecih presedeli cele noči. Polna luna, ki je osvetljevala ta od Boga dani kraj, je poskrbela za odlično izhodišče, seveda v fantazijskem smislu – pod vplivom maliganov, o polnočni zarji. Tako kot so bile mize na Vitanu obložene, poleg dobrot, z vitanskim cvetjem, tako je tudi jastrebska polnočna zarja prišla do izraza ob koncu gostije in je pomenila odhod gostov domov. Navadno je gospodar prinesel med svate ali goste veliko rešeto, pokrito z laneno tkanino.
V njem je bila sveča ali leščerba, skozi katero je odsevala svetloba. Ta običaj je pomenil konec vsega lepega. Tako je polnočna zarja v veselem razpoloženju opravila svoje veselo in šaljivo poslanstvo tistega dne. Običajno so goste ob koncu gostije pospremili z vodransko metlo.
V Jastrebcih sta se rodila odličen rodoljub in heroj (ta naziv je prof. Kerenčič dobil nekam pozno!), predsednik in sodelavec Agrarno – akademskega kluba “Njiva” v tridesetih letih prejšnjega stoletja Jože Kerenčič in publicist Rajko Topolovec.
Malo naprej proti rahli vzpetini leži Kog. Cerkev sv. Bolfenka te pozdravi kot bela golobica na kupu dišeče zemlje. S svojimi 316 metri nudi Kog čudovit razgled proti vzhodu, jugu in zahodu. Na sever zastirajo pogled ljutomerske gorice, ki se nadaljujejo v rodovitno mursko polje. Čez globoko dolino se bohoti Mali Kog, ki dosega pri vodnem zbiralniku, imenovanem Klumpa, lepih 325 metrov nad morjem.
Z obiskom tega zbiralnika po polžastih stopnicah si višji še za dodatnih več kot 10 metrov. “Oj, te naše gorice!” bi vzkliknila pesniško navdahnjena duša. Ob takšni lepoti te skoraj zanese, da bi pozabil bistvo tega zapisa. Kog je posejan s samimi vinogradi na levi in na desni, naprej in nazaj. Po “dnikah” se lenijo pisani travniki, večina preorani v njive, pod goricami še ponekod zapuščeni stari sadovnjaki, pod njimi gozdiči, v katere se stekajo odplake pridnih goričancev. Človek bi pričakoval, da te tukaj pozdravi v šaljivem vaškem grbu vino, grozd ali kaj podobnega, vendar je vzel goričanec v svoje varstvo ptico. Sinica krasi kogovski šaljivi vaški grb.
Da Gomila h Kogu spada,
to je že prastara stvar,
tu bila bi rada baba-
al`je brglez gospo
Tak verz je napisan ob vstopu na Gomilo v zaselku Bajzek, ki je najvišja točka te vinogradniško razložene vasi. To zanimivo ime je dobil najvišji vrh Gomile po gospodarju kmetije Bajzmanu, ki je tukaj živel in gospodaril. Verza o gomilskem brglezu ni spesnil, napisal in priobčil svojim prijateljem v “Pesmih od vesnic” prleški bohem, profesor Božidar Flegerič. Ker so domala vse vasi bolfenške fare opevane v “sonetu vesnic”, se poraja vprašanje, zakaj večni popotnik Flegerič ni posebej omenil te vasi. Bržkone se ni toliko potepal po odročni Gomili iz preprostega razloga: ni imel sebi enakega znanca ali prijatelja, s katerim bi skupaj drugovala. Nekateri pa so se ga izogibali prav zaradi globokega pogledv kozarec ali svoje skoposti; ravno zato Flegerič ni hotel pesniško ovekovečiti tega kraja.
Njegov neizpeti stih je stodvajset let pozneje nadomestil njegov prapravnuk Janko Klanjčar ob postavitvi vaških tabel z oznakami šaljivih vaških grbov. Parodičen stih šaljivemu vaškemu grbu je Janku dobro uspel. Njegov opis se dobro ujema s pesnikovim, ki v “Pesmih od vesnic” zapolnjuje in zaokrožuje čudovit ljudski “sonet”.
Ptice imajo v ljudskih grbih posebno mesto. Te niso mitološka ali celo prabitja, temveč prave, nam poznane ptice, kot naši dobri pomočniki na vrtu, v sadovnjaku, vinogradu in še kje. Brglez, ki ponazarja gomilski šaljivi grb, je ptica, ki spretno pleza po drevju in je ena redkih, ki lahko pleza z glavo navzdol. Med temi akrobacijami pobira za drevesnim lubjem skrite škodljivce. Od kljuna čez oči se mu vleče črna proga, ki se konča na zatilju. Pridne Gomilčane je prav to akrobatsko vedenje in uničevanje škodljivcev orebiti vzpodbudilo, da so si vzeli v svoj šaljivi grb prav brgleza. Mogoče pa je brglez simboliziral hojo po “glavički”, ko so srčni goričanci včasih preveč vpijali prelesti narave v obliki rujne kapljice. Žal nam pisni viri ali izročilo danes o tem ne povedo nič.
Zakaj so Kogovčani dali v vaški grb sinico? Nekdaj prostrani listnati gozdovi, preden so jih izkrčili ter zasadili žlahtno vinsko trto, so bili bogati, pravi raj za divje živali, posebno ptice. Na podlagi tega lahko sklepamo, da so Jastrebci dobili ime ravno po ptičjem rodu jastrebov (v Prlekiji pravijo vsaki večji ujedi jastreb, tako tudi kanji – buteo buteo), ki so našli tukaj idealno prebivališče. Siničji rod je neizprosen uničevalec sovražnikov kmetovega pridelka. Prav zato so si Kogovčani izbrali marljivo kogovsko sinico. Že pesem, ki so se jo učile naše babice in dedki, pove vse o tej ptici v Siničji tožbi. Kog in prebivalci Koga ter okoliških vasi so zelo trpeli ob koncu druge svetovne vojne, ravno tako leta 1991 ob slovenski osamosvojitveni vojni.
S Koga prihajajo narečni pesnik Jože Puklavec – Pril, znanstveni svetnik s področja demografije Dušan Breznik in zdravnik, pisatelj leposlovnih in zdravstvenih sestavkov dr. Fran Brumen. Nekaj simbolike pa se le skriva v izreku Gomilčanov, da gomilski brglez “kljuvlje kogovski sinici rit”. Na Gomili so bili nekdaj prostrani vinogradi ormoške gospoščine, ki so zaradi slabega gospodarjenja in zadolžitve nekaj let pred drugo svetovno vojno prišli na dražbo.
Gomila je rojstni kraj pesnika in pisatelja ter prvega urednika Murske straže Božidarja Borka (1896-1980). Prevajal je tudi iz ruščine, češčine, francoščine itn.
Lačenski piškur domuje v ljudskem grbu vinorodne vasi, razložene po dolini in vrhu. Vas se razteza skoraj do kogovske cerkve. Dobršen del hriba, na katerem stojijo šola, župnišče, cerkev in še kaj, spada pod Kog, na sosednji lačaveški strani so pošta, krajevni urad, trgovina in sedež krajevne skupnosti Kog. Od skoraj najvišje točke na Kogu se proti jugozahodu razprostira gosto naseljeno vinogradniško sleme Vodranski vrh, ki se proti jugu nadaljuje v rodovitno vodransko polje. Najbrž je vrh dobil ime po tem polju, ki se vzpetinasto nadaljuje v vinorodno sleme. Morebiti je dobil ime prav po tem, ker so kmetje iz Vodrancev tukaj v glavnem imeli svoje vinograde. Spolzki lačenski ali lačovski piškur se je nekdaj zadrževal v potoku Trnava, ki teče po dolini vasi Lačaves in neimenovanim potočkom, ki priteče po dolini med Vodranskim vrhom in Malim Kogom, z izvirčkom pod zaselkom Gruškovje. Nekaj je že moralo te prebivalce navdušiti, da so sprejeli v svoj šaljivi grb tukaj že izumrlega zanimivega nevretenčarja iz družine obloustk. Potočni piškur (Lamperta planeri) zraste do 30 cm in se odrasla žival sama ne prehranjuje, temveč živi na gostitelju ribi, prisesan kot parazit, po drstitvi pa pogine. Zanimiv je njegov ciklus razmnoževanja. Zaradi onesnaženosti vodotokov je verjetno pri nas izumrl. Ob šaljivih prilikah nadomesti piškurja “zašpaljeno” in navzven obrnjeno debelo svinjsko črevo, nadeto s cunjami ali čim podobnim. Duhovitemu šaljivcu je prišla prav stara ženska nogavica napolnjena z žagovini, oblanci ipd, tudi domača salama, ki jo navadno za velikonočni žegen pripravi gospodinja, je šaljivi predmet v prispodobi piškurja. Ni pa ta vas edina, ki ima piškurja v svojem vaškem grbu.
Tukaj se je rodil mladinski pisatelj Rudolf Vrabl.