Vodnik po Sloveniji

Na skrajnem vzhodnem delu našega narodnega ozemlja, kjer se Slovenske gorice že stezajo proti hrvaškemu Medžimurju, leže kraji, ki jim po lepoti ni para. Od Ptuja, Ormoža do Ljutomera se preliva mehka pokrajina z griči in dolinami, kakor da bi jo slikal mojster vseh mojstrov, najboljši med vsemi slikarji. Skrbno obdelana polja, gozdovi in – najsvetejše, kar premore ta svet: vinogradi, dajejo obiskovalcu vtis, da je Stvarnik hotel tukaj pričarati košček obljubljene dežele – Kanaana tudi za Slovence.
Ko je leta 1199 Friderik Ptujski s pomočjo križniškega reda iztrgal Ogrom ozemlje okoli Velike Nedelje, Ormoža in Središča, je opustošeno področje podaril križnikom z nalogo, da ga varujejo in obnovijo.
S prihodom teh vitezov je vsa bližnja in daljna okolica gospodarsko in duhovno močno zaživela. Prva listina, ki govori o dušnopastirskem delu križnikov, je bila napisana 26. januarja leta 1236.Takrat je salzburški nadškof Eberhard potrdil, da pripada velikonedeljska cerkev in župnija, ki sta jo darovala ptujska plemiča Friderik in Hartnid, križniškemu redu.

V to veliko župnijo je sodilo veliko vasi in zaselkov. Dušno pastirstvo je bilo težko in zahtevno, zato so se počasi iz te župnije ustanavljale nove kaplanije in pozneje župnije, kjer so živeli duhovniki, ki so bili ljudem pomočniki v dušnih pa tudi v gmotnih stiskah. Tako so se razvile v samostojne župnije: Ormož, Središče, Sv. Miklavž, Sv. Tomaž, Sv. Lenart, Svetinje in Sv. Bolfenk na Kogu.

Na kraju, kjer je današnja župnijska cerkev sv. Bolfenka, je že leta 1607 stala kapela. Skoraj osemdeset let pozneje so tu začeli zidati večjo cerkev. Pobudo za to je dal Matija Mihael Sager, župnik pri Sv. Miklavžu. Leta 1688 je bila s prostovoljnim delom in prispevki okoliških ljudi dokončana. To cerkev so večkrat prezidavali. Leta 1750 so prizidali dve stranski kapeli, leta 1881 pa povečali prezbiterij. Svojega rednega duhovnika so dobili šele leta 1788, prvega pravega župnika pa sto let kasneje. Ta cerkev je doživela pravi ognjeni krst ob koncu druge svetovne vojne. Bila je bombardirana in razdejana, saj je bila v teh krajih fronta ob prodiranju rdeče armade. Skoraj štirinajst let so se morali ljudje zbirati v župnišču in šele leta 1958 jim je uspelo cerkev zopet obnoviti.

Današnja cerkev nima velikega umetniškega bogastva, vse to je bilo požgano in uničeno. Za ljudi pa ima veliko dragocenost: to je kip sv. Antona, puščavnika. Ta priljubljeni ljudski svetnik, ki ima na Slovenskem čez 50 cerkva, je ob župnijskem zavetniku sv. Bolfenku pridobil med ljudmi kot priprošnjik za zdravje pri ljudeh in živini, izredno čast. Na “antunovo” je tu največji praznik.