Stran Zorka Vičarja – Društvo Antonovanje na Kogu

Najstarejša spletna stran, ki govori o Kogu, običajih, zgodovini in marsičem.. Vredno obiska!

Domača stran ZORKA VIČARJA

“Nacekov brat Janez je ostal na domačiji, Lačaves 60, Kog. Želel je postati pilot (pomagal mu je bratranec, vojaški hidropilot Vičar Franc ), na koncu, ko ni bil sprejet v letalsko šolo, se je posvetil kmetijstvu, imel je tudi mlatilno. Vedno si je želel, da bi kdo od njegovih mlajših sorodnikov postal pilot. Na sliki je Janez Vičar z ženo Moniko, ki nam je ohranila pilotovo sliko in zgodbo o njem – zraven sta tudi njuna otroka Minka in Janko. Lepo rejen gudek – merjasec. Janezu sem leta 1968, kot 6-letni otrok, na pogrebu nesel križ. Kot fantiček sem večkrat sedel v njegovem naročju in ga hecal, kako so kaj njegovi konji “cigoti”, tako jih je namreč Janez imenoval. Janez je bil izjemno občutljiv na umazanijo, na bakterije, načeloma nikoli ni pil iz tuje flaše.”

Kog v ruševinah vojnih viher – nekatere slike iz zgodovine kraja

sv_Bolfenk_raz_pred_2_vojno “Zbirka fotografij gospoda Piskar Antona, kog45 Zorka Vičarja, ostali viri. Na fotografijah je od vojne vihre upostošen Kog (takoj po drugi vojni) in veliko ostalega fotografskega materiala – vojna za Slovenijo 1991, zračni posnetki, dragoceni stari družinski posnetki in skupinski posnetki, ki pripadajo različnim družinam na Kogu. Obdelal Zorko Vičar mlajši. Opis dogajanja temelji na ustnem izročilu sorodnikov in znancev – pogled je seveda subkjektiven in se že v naprej opravičujem za nedoslednosti in netočnosti, ki lahko izhajajo iz teksta – oziroma principa ustnega pričevanja. Jedro teksta je nastalo v letih 1999-2001, ko na internetu še ni bilo kaj dosti pričevanj o sv Sloveniji – leta 2007 je že nekaj bolje. “

Franc Vičar in njegova družina – hidropilot, umrl v letalski nesreči

“ Aero1G8 Pilot Franc Vičar je bil bratranec mojega starega očeta Vičar Naceka. Razen podatkov iz nagrobnika (glej spodaj) ni veliko znanega. Rojen je bil 4.12.1904 v fari Sv. Bolfenka na Kogu, umrl je v letalski nesreči 5.6.1929 v Mostarju – Hercegovina. Bil je “podnarednik” hidropilot jugoslovanskega kraljevega letalstva. Kmalu po šolanju je izzival usodo zletenjem pod mostarskim mostom, nad reko Neretvo. Med zadnjim ponesrečenim poletom je udaril s krilom ob most, kar je bilo zanj usodno. Še pred leti je v Mostarju živel spomin na Franca, govorili so: “Ovdje se je ubijo jedan ludi leteči Slovenac.” Na žalost nam manjkajo slike in ostali podatki o tem pogumnem sinu revne (še zmeraj) a prikupne Prlekije. Kog je dal kar nekaj pilotov, jaz vem vsaj za tri, sanjačev pa nič koliko. Dandanes se pojavi na nebu nad goricami tudi kak motorni zmaj. “

Zadnji pogreb od doma

“Pred očmi nam polzijo navade in običaji, ki so bili del našega življenja v mladosti. Z razlogi, predvsem pa s posledicami izginevanja stoletnih navad, se pri nas sistematično nihče ne ukvarja. Vsi raje govorijo o nekih ljudstvih tam daleč, ki da počnejo to in ono (ples, rituali pokopavanja, poroke). Na slikah spodaj je najverjetneje zadnji pogreb od doma v fari sv. Bolfenk na Kogu. Pogreb je potekal nekaj dni po plebiscitu za samostojno Slovenijo, december 1990 in pokojna je še glasovala za našo domovino. Včasih smo bili navajeni, da je pokojni ležal dva dni doma, kamor so prihajali vaščani kropit in molit. To je bil tudi čas za pogovor in tolažbo. Prav tako je bil sprevod čez vas od doma pa do cerkve in pokopališča nekaj normalnega. Takrat smo res spremili sovaščana na zadnji poti k počitku. Pot je bila del premišljanja, otroci so sprejeli smrt kot nekaj kar pripada življenju, vasi, družini. Sosedova otroka sta ponavadi nesla križ.

Že v sedemdesetih letih 20. stoletja pa je oblast prepovedala spremstvo duhovnika, v osemdesetih letih pa še prevoz krste v cerkev (v naši fari). Tako ljudje od drugod ne razumejo, zakaj krsta ne sme v cerkev. Prav tako so sodelavci SDV (udbe) na enem izmed pogrebov vlekli krsto iz cerkve, domači pa v cerkev. To je bila farsa.

Naša stara mati Justina, si je želela, da ostane doma, da je ob smrti ne odpeljemo takoj iz hiše, željo smo ji izpolnili. Prav tako se sedaj uvaja nov način pokopa, to je upepeljevanje, kar mnoge starejše ljudi zelo skrbi. Nikakor mi ne gre iz spomina nekaj starejših sovaščanov, ki so prišli kropit našega očeta in so nam, vsi iz sebe, izrazili zahvalao, da nismo očeta skurili, ampak smo ga položili v krsto. Dejali so, da je to zelo lepo od nas. Očitno si mnogi želijo pokopa in ne kurjenja, a bodo (so) nekateri upepeljeni proti svoji volji.”