Tam dolah na polji v eni vesi,
imena že več ne ven, sen meja
jas negda diklino, to lehko van pač poven.
Je Micka bla lepa kak ejngel, za mene
je bila zlato, če keri mi toga ne
vervle, pr moji veri je istina to.
Enkrat al dvakrat na tjeden, hodja
sem k Micki to dol. Fčosik se skrija
na škeden, fčosik sen beža kak nor.
Te pa je Micka potihen zazvola me:
“hodi no sen!”. Sma gučala, rada
se mela, paj dela se beli den.
Leta so hitro potekla,
nama so minola tri,
midva pa rada se mela,
mela še izda bi tri.
A prišlo je čista drgači,
što krif je za to, se ne ve,
da prišla sma z Mickoj narozno, nej
pesen van tota pove.
Čehi pa mene so pazli, gda
godi sem ša domu,
naenkrat iz teme so zrasli,
pod oknom me dobili so.
Z batjagami, s koli, no cepci, na
mene skočili so fsi, me bili, brsali,
metali, potrli so rebra mi tri.
Potla pa dumah sen
leža, f posteli tjedne tri,
eno in ovo štendera, kej fse se
na sveti zgodi.
Micko pa z misli sen püstja,
predaleč do je je bilo,
a rajši kak še enkrat bi fasa,
vzeja od nje sen slovo,
a rajši kak še enkrat bi fasa,
vzeja od nje sen slovo.
